Zanpol se oglasi na kavi
Zanpol je ze od trenutka, ko sva se prvic videla, eden mojih (naj)ljubsih prijateljev. V zajetni paleti diversitet, ki odlikujejo njegov stil razmisljanja in hkrati jasno tudi ustvarjanja, mnogokrat najdem proicirano sedanjost. Tokrat se pogovarjava o antisemitizmu in rasizmu; Zanpol namrec naravnost obozuje seciranje posameznikove notranjosti. Ko sva se prvic srecala, se je poigral tudi z mojo… in uspelo mu je, kar ni uspelo do tedaj se nikomur – zlomil me je. Edini. Pa vendar: ne bom iskal puhlih izgovorov, navajal dejstev o mogocnem upiranju ipd. fekalije. Triumfiral je in zato si je zasluzil mojo vecno obozevanje. Slava mu!
Kot primarni subjekt danasnje debate, si je Zanpol izbral Zidovsko vprasanje, saj v svoji najpopolnejsi celoti zajame problem drugacnosti. Sam se bom rajsi osredotocil na veselje nasega vsakdanjika. Na tem mestu bi opomnil, da je Zanpol v zadnjih letih postal samotar, ki zaradi zamasenih zil v nizjih okoncinah ne zapusca prevec rad svojega ljubega doma (pa saj ne, da ga kdaj je), tehnika in internet mu predstavljata utelesenje Zla, vsakodnevni casopis pa zavraca z utemeljitvijo, da to ni nic drugega kot “potrditev Orwellove utopisticne ideje”. In v dolocenih trenutkih bi se res najraje strinjal z njegovo cinicno trmoglavostjo.
Preden se resneje lotim opisa najine debate, bi prosil se za trenutek potrpezljivosti vernega nebralca in mu na kratko podal opis najinih debat; le-te potekajo tako, da se vsak zavaliva v svoj naslanjac, popijeva svoj zacetni ter zdaj ze an(u)alni kozarec ciroznika (oba preferirava Hennessy pred Jackom), nakar se po nekajstavcnih formalnostih o Nikogarzanimalijah, Zanpol prepusti afektu svojega senilnega toka misli (Zanpol namrec steje ze nadcastitljivo centurijo in dve poletji), kar se rezultira v traktaskih monologih, med katerimi obcasno tudi zaspi. Na sreco se zadnje omenjeno ponavadi zgodi, ko mi ljuba rdeca tekocina napolni beloocnici, sivo celico pa ugrabi Dedek Mraz, da bi jo izlozil vecnemu posmehu in zastrasevanju slabih pankrtov, pritlikavcev in missic. Ker je zadnje pak utopija, se zjutraj venomer znova zbujam z (z leti vedno bolj) degenerirano, pa vendar z moje strani izjemno ljubljeno, pritiklino. Tako, da sem sam vecinoma omejen na povzemanje njegovega znanja in izkusenj, z dodatkom lastnega razmisljanja. Ponavadi cimeta.
Zdaj pa je res ze skrajni cas, da nasega ljubega nebralca resim te nezne bolecine in vstopim v globine hideshihinoskega mucenja… Zelim Vam ipekak za dusho.
Vsi vemo, da vsak ozavescen in pravi Slovenec sovrazi Rome. Oprostite, cigane, seveda. Zakaj? Zato, ker so umazani, neodgovorni, zivijo na drzavni racun (na NAS racun, to je, od NASEGA denarja, namenjenega maku za kleno NASO prekmursko gibanico), so vseobce nasilni (in to ne le med seboj!), obozujejo kriminal ter tihotapljenje droge (to zadnje sicer neuradno, vendar to vemo), nad vsem pa castiji — krajo! Da, dragi nebralec, krajo. Vsakic, ko se kaksen od njih pojavi na televiziji, mu ze v oceh vidim, da si zeli nelegalno prisvojiti moj bakreni zleb. Najhuje od vsega pa je to, da so ze od prvih nog taksni! Otroci so vedno umazani, raztrgani, neobriti, vozec cudna kolesa, kadar koli jih je moje oko ugledalo (enkrat na POP TV in dvakrat na nacionalki) so se drzali zase, najverjetneje kujoc nove nacrte, kako bodo kaj ukradli. To so samo nekate od stvari, ki se kasneje, pri odraslem specimentu, potencirajo. Pa naj se kdo rece, da geni ne morejo vplivati na narascaj! Hvala milostivem Bogu in gospodu Solingenu, da so koncno postali odvecen balast nase kulturne, demokraticne in evropeizirane druzbe.
Kaksen je namen navajanja tega, vsem vseobce jasnega, fenomena nase druzbe bodete vprasali? Potreben je zato, ker nam bo sluzil kot iztocnica in provider specimenta za naso debato. Ker pak Romi pardon!, cigani, niso vredni nadaljnega razglabljanja, se bom osredotocili na — Pravega Slovenca. Pravi Slovenec se deli na dve podvrsti: Domoljubnega pravega Slovenca in Demokraticnega pravega Slovenca. Kot ze sami imeni data vedeti, med njima ni neke bistvene razlike. Najbolj opazna razlika je v vecini primerov stranka, ki jo doticni voli, vse ostale razlike so zanemarljive. Najbolje, da ju detaljneje preucimo…
Domoljubni pravi Slovenec
je clovek, ki sovrazi cigane. Vecinoma je vzrok za to pocutje ukraden moped/dvokolo s strani enega od omenjenih v aknastih letih, ali pak spor z njih skupino, ko niso zeleli sprejeti njegovega velecenjenga mnenja v obliznjem lokalu ter mu tako popolnoma pokvarili proslavljanje promilnega rekorda. DPS je odlocen zagovornik mnenja, da so dolocene semitske skupine predpozicionirano slabe, ogrozajo njegov lebensraum, predvsem pa onecascajo njegovo drzavo (s samo pojavo, seveda). Ker je odlocen, da je doticna dejstva treba spremeniti, se kot Uberdomoljub pocuti poklicanega, da resi preljubo mu domovino, tudi pod ceno lastnega propada, ker v vsakem trenutku cuti ogrozenost svojega Nurartefakta — Ramuzike, kot je veckrat omenjen v jeziku Njih. Govora je seveda o harmoniki, v vseh svojih oblikah in formatih. On “ve” stvari, on “cuti” stvari. Ve in cuti jih kajpak malo. V drugi obliki bruha svoje frustracije prikrito, v ozjem krogu, pa vendar zato tolikanj bolj izrazene in potencirane.
Demokraticni pravi Slovenec
se od DPS razlikuje po tem, da je bolj razgledan, obce izobrazen( in posledicno bolj vseveden) in na tekocem z aktualnimi dogajanji. V dolocenem obdobju zivljenja se pri njemu pojavi mocno socustvovanje z manjsinami, ki ga resuje na svoj, najboljsi, nacin. DPS v tem trenutku mocno nasprotuje DPS-u, kar rezultira v kriticnem oralnem plazu o, splosno demokraticno dojemanem, analnem obnasanju Domoljuba. Neoprijemljiv enormni trud, ki ga v teh trenutkih kaze Demokraticni pravi Slovenec, je zavidanja vreden.
V sami osnovi, obe obliki stremita k unicenju podrejene. Prva (Domoljubna) s fizicno odstranitvijo ”motecega subjekta”, druga pak z nasilno asimilacijo “deprimiranega subjekta” v svoj zivljenski tokokrog, s cimer, ne samo, da odstranijo moteci subjekt, ampak ga enostavno unicijo, njegov obstoj pa nadomestijo s plastificirano figuro njihovega ideala, ki so ga sami demokratsko izbrali v zadovoljstvo vseh. Pokristjanjevanje z ognjem in mecem je se vedno boljse, kot pobijanje, kajne…
EPILOG – The new begining
